Opazi me v sliki narave, glasbe in lepote

Idejni vodja: Tanja Šubelj Opazi me v sliki narave, glasbe in lepote

Organizatorji: Mizarstvo Kos, Center za zunanjo ureditev, Društvo gluhoslepih Slovenije Dlan, Turistično društvo Polšnik, Kulturno društvo Polšnik

Sodelujoči: Meta Jarc, Zoran Škrinjar, Lado Jakša, Andreja Čokl in slovenski izdelovalci lesenega nakita: Akalu, Alenka Loboda (Riba Alenka), Ivan Krivec (Desire tree – Drevo želja), Graverko, Leseni planet, Mateja Žugman, MOI, Umetniško struženje lesa – Stanislav Lamovšek, Varius, Woodynotes, Damjana Goter Košir (Woohoo)

Dogodek: 19. 9. 2015

Predstavitev projekta:

V okviru dogodkov Abrahamovega ključa Srca Slovenije 2015, smo otvorili Živo sliko, »Opazi me v sliki narave, glasbe in lepote«, ki je nastala v Centru za zunanjo ureditev in Mizarstvu Kos, v ambientu sinhronosti lesa, vode in energije. Namen dobrodelnega dogodka je bil predstaviti različne vrste invalidnosti v luči razumevanja, lepote in sodelovanja z naravo.

Abrahamov ključ

Tanja Šubelj, voditeljica letošnjega  Abrahamovega ključa, je zasnovala to zgodbo, in jo oblikovala skupaj z Meto Jarc in Društvom gluhoslepih Slovenije DLAN. Mi pa smo jo srčno pomagali ustvariti. Ustvariti za kritje stroškov tabora oziroma rehabilitacijskih vikendov gluhoslepih. Eden izmed članov Društva DLAN, Zdravko Vilar, je tudi letošnji septembrski voditelj abrahamov letnika 1965. S prostovoljci društva je bila, kot vedno, tudi njihova nepogrešljiva dlan, sekretarka društva, Simona Gerenčer Pegan. V sliki je kiparil predsednik društva Anton Polutnik, ki se s to umetnostjo ljubiteljsko ukvarja že nekaj časa.

Instalacija z multivizijo

V 40 minutni sliki je v statični instalaciji, podprti s prelepo multivizijo Lada Jakše, preigravanjem klavirja pianista Zorana Škrinjarja in pesmimi Moškega pevskega zbora Polšnik, sodelovalo 12 pogumnih ljudi s spremljevalci. Večer je povezovala voditeljica Andreja Čokl. Sliko so popestrili leseni modni dodatki domačih izdelovalcev. Nekateri gluhoslepi so bili postavljeni tako, da so glasbo lahko občutili na drugačen način (taktilni), saj les omogoča oddajanje vibracij, ki jih lahko začutijo. V galerijskem prostoru je bila postavljena tudi razstava fotografij o delu in življenju gluhoslepih ter privlačna prodajna razstava lesenega modnega nakita in dodatkov.

Opis slike:

Slepi pianist nežno preigrava klavir. Ob njem sedijo gluhoslepi, eden od njih ob klavirju in z rokami  – taktilno posluša glasbo. Na gugalnici je deklica, ki ne čuti svojih stopal. Poleg nje stoji moški, ki jo guga. Ob vodi stoji gluhoslepo dekle, ki tipa vodo, z zalivalko. Za roko jo drži drugo dekle, ki ji pomaga. Ob strani grajskega vrta sedi grajski pisar in zapisuje zgodbo. Skoraj v temi mu jo narekuje grofica in se ozre na vrt za zvoki monokorda, ki ga prebirajo nežni prsti grajske vile. Ob njej stoji deklica metuljčica in se poigrava v lahnem vetrcu, vestalke se nalahno priklanjajo in prinašajo dobre želje.

Toliko vtisov

Vse to, sedeč v vrtni uti, opazujeta med sproščenim klepetom deklica z belimi lokvanji v naročju in njena spremljevalka, ki ji pomaga s svojimi koraki, saj sama ne zmore zaradi cerebralne paralize. Ob njima stojijo pevci, čakajoč, da se njihov glas sprehodi po tej nežni zgodbi in se dotakne srca, srca te žive slike. Na leseni klopci sedi gospodič in ustvarja kip iz gline. Niti slutiš ne, da je gluhoslep.

Zgodba

Nemo ga opazuje deklica s skledo sadja v rokah. Na drugi strani vrta grajski slikarki v tišini in temi rišeta zgodbo, grof in pisarjeva gospa jima podajata barve. V tišini izdeluje na robu te slike gluhi (z okvaro vida) mizarski vajenec  metuljčka iz lipovega lesa za slepega pianista. Medtem pa gluhoslepi grajski  tesar izdeluje leseno hiško. Na vrtu opazim tudi rdečo vrtnico, ki jo drži v rokah zamišljeni gluhoslepi mladenič. Deklica na gugalnici zaspi in sanja o gozdu in vsej lepoti, ki jo opazi njeno oko. Sanja o glasovih, ki jih sliši, o korakih, ki jo nosijo po lahkih gozdnih poteh. Ko grajski pisar zapiše zgodbo, deklico prebudi iz sanj rahel tlesk rok.

Helen Keller

Mladenič se ji približa, jo objame in ji podari vrtnico. Njen nasmeh se zave topline objema in spoznanja, da ni sama. Spoznanja, kaj vse zmore, zato, ker je nekdo ob njej. Počuti se ljubljeno in sprejeto. Živa slika je zapisana v objemu, konča se s čutnim plesom vestalk. Toliko vtisov, nasmehov, stiskov rok. Drugačnih, pa vendarle istih, enako toplih in srčnih. Vendar me je danes ta, prav posebna zgodba, presunila. Živa slika, ki smo jo ustvarjali skupaj s pogumnimi ljudmi, ki ne slišijo in ne vidijo, jim niso dani koraki, ali so prisotne kakšne druge okvare. Prikrajšani za vse, kar se nam, ostalim, zdi samoumevno, pa ni. Zopet so dokazali, kako marsikaj zmorejo in nam vedno znova dokazujejo, da je imela Helen Keller prav, ko je rekla, “najlepše stvari na svetu niso tiste, ki jih vidiš ali se jih dotakneš, mora jih začutiti srce”. In potem vidiš, da svet ni to, kar se ti zdi in da ni samo črno-bel …

Še en prečudovit kamenček v zgodbi Abrahamov Srca Slovenije. Slika je bila opažena. Ostala bo v srcih, vedno živa!

Tekst: Silvija Pavčič

Fotografije: Barbara Bučar Opazi me v sliki narave, glasbe in lepote.pote