Degustacijski paviljon na Bizeljskem
Večina nas pozna Bizeljsko le, »od spodaj«, to je z glavne ceste, ki povezuje Brežice s Podčetrtkom. Od tod se nam odpira relativno široka in slikovita Sotelska dolina. Pravi pokrajinski dragulji se skrivajo na pobočjih in gričih, ki so od glavne ceste odmaknjeni le streljaj proti hribovitemu zaledju.
Med trte in vinske sode.
Degustacijski paviljon smo postavili na rob dvorišča domačije. Z odprtim pogledom na pobočja vinogradov, pašnikov in gozdnih zaplat. Postavljen je natančno v os vinogradniške kleti. Kot vez med krajino, kjer se vinski okus razvija in prostorom, kjer vino v sodih zori in se žlahtni. Paviljon je s čelnih strani v celoti odprt, s prostim vhodom, prehodom in pogledom na pobočja. S strani je zaprt s skoraj nevidnimi zasteklitvami, ki ga ščitijo pred močnimi vzhodnimi vetrovi. V resnici gre za precej odprt, skoraj izpostavljen prostor pod streho. Predvsem z oblikovanjem unikatne lesene konstrukcije smo ustvarili specifičen ambient notranjega prostora.
Stičišče vrhunske arhitekture in kakovostnega vina.
Struktura paviljona je sestavljena iz ponavljajočih se lesenih okvirov, ki z zunanje strani ritmično povzemajo dimenzije značilne vinogradniške lope, prekrite z dvokapno rdečo streho. Notranji prostor pa je, zaradi unikatno zasnovane strešne konstrukcije, preoblikovan v ošiljeno formo, ki prostor »vleče« navzgor in mu daje skoraj duhovne dimenzije. Četudi je skoraj nemogoče in nehvaležno primerjati vinogradništvo in arhitekturo, pa smo si z oblikovanjem paviljona želeli podobno združiti preprostost in kompleksnost v enovito strukturo. Značilnost, ki jo prepoznamo tudi pri lokalnih vinarjih.
Doživetje je posebno in idilično.
Za konec pa še nekaj besed o oblikovanju z lesom. Leseno deblo je v veliki večini primerov tesarske obdelave žagano v tramove, deske in letve. Preproste linijske oblike lahko, če njihovega potenciala ne prepoznamo, ostanejo v resnici le to v kar smo jih na žagi razžagali. Šele spretno in ustvarjalno povezovanje preprostih elementov v celoto lahko podobno, kot združevanje enostavnih tonov pri glasbi, ustvari bogato in večplastno kompozicijo. Pri zasnovi paviljona smo si zato prizadevali, da osnovni toni, posamezni tramiči in letve, ostanejo na oko čitljivi in prepoznavni. Uho zato lahko, če želi, prisluhne vsakemu tonu posebej. A hkrati v resnici v zraku odmevata takt in harmonija spokojne vinogradniške melodije, ki se prepleta s čudovitim okusom modre frankinje.
